Najbolj očitne prednosti, dobrobiti vadbe za dojenčke so tiste, ki jih opazimo takoj in so predvsem na fizičnem, gibalnem nivoju. Gre za napredek v gibanju, kvaliteto giba, naraščanje moči dojenčka, izboljšano ravnotežje, spodbujanje ritma… Tiste prednosti, ki so manj vidne oz. se pokažejo tudi kasneje v življenju in so velikokrat spregledane, a prav tako pomembne, so zapisane v tem prispevku.

SKRITE PREDNOSTI?!

Na vadbi in plesu za dojenčke so v vajah mamicam očitni in hitro opazni cilji same vaje. Gre za tiste cilje, ki so očem vidni in tudi pričakovani zaradi samega imena (vadba) delavnic. Mamice pridejo z dojenčki na vadbo v prvi vrsti ravno zaradi teh: gibalni razvoj, kvalitetno doseganje razvojnih mejnikov, ritmični razvoj, razvoj ravnotežja, pridobivanje na moči dojenčka… Torej GIBANJE.

A v ozadju posameznih vaj so tudi skrite prednosti, skriti cilji, ki jih morda nevede dosegamo. Tu gre za izboljšano komunikacijo med mamo in dojenčkom, za poglobljen bonding, povezovanje, za socializacijo, kognitivni razvoj… Torej KOGNICIJA. Tu je pozornost posvečena majhnemu delu teh skritih kognitivnih prednosti ter njihovemu konstantnemu prepletanju.

Zavedati se je treba, da je brez gibanja zelo težko, če ne celo nemogoče, dosegati te ‘skrite’, kognitivne cilje. Narava je zelo dobro poskrbela, da se možgani in telo v optimalnih razmerah razvijata vzporedno, istočasno. Več kot se dojenček giba, bolj stimulira možgane- sinapse, in bolj kot so možgani aktivirani, več gibanja potrebuje. V prvih letih življenja je namreč vzpostavljeno ogromno število sinaps v možganih, veliko več, kot jih premorejo možgani odraslega človeka. Njihovo kvaliteto in v kolikšni meri se bodo do odraslosti ohranile pa je odvisno od načina in količine ukvarjanja z dojenčkom, njegovega kvalitetnega in neomejenega gibanja ter njegove izkušnje v prvih letih življenja.

KOMUNIKACIJA IN BONDING

Komunikacija in bonding/povezovanje oz. navezanost gresta z roko v roki in se pričneta že v prenatalnem obdobju s tem, ko se mama s svojim nerojenim otrokom pogovarja, mu poje, bere, ga preko svojega trebuščka boža. Ja, tudi z božanjem z njim komunicira in se povezuje. Dotik je namreč prvo čutilo, ki se pri dojenčku razvije in z umirjenim božanjem mu že sporočamo kako je ljubljen. Mimogrede, pri božanju se sprošča hormon oksitocin, ki je koristen za oba, mamo in dojenčka (ter še okolico- po raziskavah se oksitocin prenaša po zraku in ga vonjamo) in velja za ‘hormon ljubezni’. Oboje (komunikacija in bonding) je za dojenčkov razvoj izjemnega pomena in nujno potrebno!

S sporazumevanjem lahko olajšamo dojenčku raziskovanje in spoznavanje okolice, lažje mu postavimo meje za varno raziskovanje le te, lažje ga umirimo… Preden se pri dojenčku razvije govorno sporazumevanje, se razvije neverbalna komunikacija, kjer z dotikom, kretnjami, obrazno mimiko, postavitvijo telesa ipd. mi nekaj sporočamo dojenčku, on pa nam z jokom, gruljenjem in drugimi glasovi ter kretnjami svojega telesa sporoča svoj potrebe in občutja.

Vedno več je raziskav, ki kažejo na to, kako pomembno je povezovanje med mamo in dojenčkom. Dokazujejo, da nenavezani dojenčki oz. otroci brez zdravega, ljubečega odnosa s starši, predvsem v prvem letu po rojstvu, lahko odrastejo v deviantne odrasle, nezmožne ustvariti in ohraniti zdrava razmerja. Ti so tudi bolj boječi, nezaupljivi, v sebi nosijo jezo in žalost, ki lahko izbruhne kasneje v življenju kot potrtost, depresija, zasvojenost… Tu pa ne govorimo o posesivnem odnosu in bolezenski navezanosti, temveč o vzpostavljanju brezpogojne ljubezni, odnosa, ki temelji na zaupanju.

“… na kratko, navezanost starša na svojega dojenčka ni zgolj sladka sentimentalnost- je dokazana biološka nujnost.” -Vimala McClure.

JOK

O joku sem že velikokrat pisala, vendar bom tu še enkrat, saj je jok eden izmet elementov sporazumevanja in marsikdaj pereča tema v krogu mamic. Na koncu tega razdelka si tudi preberite nasvete, kako lahko dojenčka umirite, če jok ni zdravstvene narave. Na vadbi in plesu za dojenčke jih tudi prakticiramo, ko so dojenčki umirjeni. Mamice so tako z načini umirjanja seznanjene, so v njih suverene in jih izvajajo, ko in če je potrebno.

Nekateri dojenčki jokajo več, glasneje, drugi manj, tišje, tretji sploh ne. Na različne situacije se odzivajo različno. Jokajo zaradi tega, ker so lačni, ker potrebujejo dotik, bližino svoje mame, ker so zaspani, a ne znajo zaspati… Morda enostavno potrebujejo svoj mir, ker so od prevelike stimulacije okolja pod stresom. Jok dojenčka je nekaj naravnega, je klic staršem, mami, da se nanj odzove in poteši njegove fizične ali psihične potrebe. Dojenčki nikoli in nikdar ne jokajo zato, ker bi izsiljevali, ker so razvajeni ali pač sitni ter, da bi si krepili pljuča. Ne, nikoli! Je njihov način komuniciranja s starši.

ZAKAJ TOREJ JOKAJO?

–          Odrasel človek zna svoje potrebe zadovoljiti. Lačni si priskrbimo hrano, žejni pijačo, ko nas zebe se oblečemo, če nas žuli pas, ga zrahljamo. Dojenček tega sam še ni sposoben. Jok je njegova stiska, njegov klic po pomoči.

–          Evolucijsko gledano je človek med vsemi sesalci ob rojstvu najmanj razvit. Zaradi tega je zelo občutljiv, ranljiv in dovzeten za stres. Ima pa povsem razvito amigdalo, spodnji del možganov, ki deluje kot detektor za nevarnost. In z dojenčkovega zornega kota, ki je prej devet mesecev preživel na varnem v svojem ‘vodnem balončku’, je prevelika svetloba, oddaljenost od mame, hrup gospodinjskih aparatov ipd. lahko znak za preplah, jok- klic mami na pomoč.

–          Dojenčki že zelo zgodaj zaznavajo čustvene znake, predvsem čutijo materina čustva. Že preko placente se lahko stresni hormon prenese na otroka in vpliva na njegovo ‘jokajočo’ naravo. Mati pod stresom tako velikokrat pomeni tudi dojenček pod stresom, kar lahko enačimo z jokajočim dojenčkom. Mame lahko hitro padejo v ponavljajočo se zanko. Ko so pod stresom in se težko sprostijo, veliko skrbijo se težje pomirijo in manj spijo, posledično dojenček joka, manj spi, mama zopet skrbi, je pod stresom in krog se ponovi. Mimice, sprostite se!

‘CRY IT OUT’- PUSTI GA/JO NAJ JOKA

Kaj se dejansko dogaja z dojenčkom, ki je prepuščen samemu sebi in namesto joka že malodane vrešči?

V prvi vrsti njegove možgane preplavijo stresni hormoni, ki so vse prej kot zdravi za razvoj. V možganih se aktivirajo omrežja za bolečino, kot takrat, ko se telesno poškodujemo. Sistemi za odzivanje na stres v možganih postanejo preobčutljivi, kar dolgoročno pomeni, da se bo otrok, kasneje odrasel, težje spopadal s stresom in večkrat posegal po substancah, kot so alkohol, tobak in sladkor. Na drugi strani se opioidi, kemične snovi, ki spodbujajo dobra in prijetna občutja ter srečo, ob ne tolažljivem joku umaknejo iz možganov.

Če pa otroka tolažimo, v njegovem možganskem deblu aktiviramo vagusni živec, ki uravnava delovanje organov po vsem telesu. Ta ob učinkovitem tolaženju ponovno vzpostavi v organih ravnovesje in poskrbi za normalno delovanje prebavil, imunskega sistema, normalizirata se srčni utrip in dihanje. Raziskave so pokazale, da dobro delovanje vagusnega živca pripomore k boljši čustveni uravnovešenosti, jasnemu mišljenju, povečani sposobnosti za zbranost in k učinkovitejšemu imunskemu sistemu.

Zagovorniki ‘cry it out’ metode trdijo, da se z jokom krepi njihova osebnost. Vendar pa nevroznanost dokazuje ravno nasprotno, da tolaženje joka prinaša večjo samostojnost, neodvisnost in odločnost v odrasli dobi. Manj bolezni, ki so v povezavi s stresom, boljše spopadanje s težavami in večjo empatijo.

‘Infants whose mothers respond quickly, consistently, and warmly when they cry have healthier emotional development than infants whose mothers are less sensitive to their cries.’ Vimala McClure

Nekaj nasvetov za umiritev, ki jih mamice dobijo na vadbi za dojenčke:

–        Poslušajte svoj šesti čut. V začetku dojenček joka, da sporoča svojo stisko. Čez čas pa lahko mame, ki ne utišajo svojega šestega čuta, razločijo več načinov joka. Za vsako stisko, zagato ima dojenček svoj jok in, ko ga mame prepoznajo, lahko stisko v kateri je dojenček odpravijo. Poleg tega pa ‘vklopitev’ šestega čuta, ‘materinskega nagona’, daje mami samozavest, dojenčku pa zagotavlja varnost.

–        Umirjena mama, umirjen dojenček. Dojenčki so zelo občutljivi za mamino energijo. Ko začutijo mamo pod stresom, velikokrat v stres padejo tudi sami, kar posledično pomeni ne spanje, nemir in dojenčkov jok. Sprostite se! Najlažje in najhitreje je to z dihanjem. Zaprite oči, globoko vdihnite in si ob dolgem izdihu skozi usta v mislih odločno recite “ZMOREM!”. Če ob vdihu dvignete roke in jih ob izdihu spustite je vaja še boljša. Ponavljajte, dokler ne boste imele občutka, da vam je ob jokajočem dojenčku lažje.

–        Masaža za dojenčke. Masaža ali zgolj božanje, ki gladi dele telesa stran od srca ali božanje po trebuščku v smeri urinega kazalca pomirja. Masaža ne rabi trajati dolgo, da ima učinek. Velik učinek ima tudi božanje dojenčka po hrbtu (v smeri poteka črevesja), medtem ko ga prislanjate k sebi na prsa.

–        Zibanje. Mama in očka lahko dojenčka odložita na deko. Vsak prime za svoja dva konca deke in nastane viseča mreža, v kateri se dojenček mirno ziba. Zibanje dojenčka pomirja, poleg tega je odmaknjen od vas, če ste morda pod stresom in on čuti vašo napetost.

–        Interakcija mamice z dojenčkom preko plesa in glasbe. Ples in umirjena glasba sta vrhunska kombinacija. Ni potrebno biti vrhunski plesalec, da zaplešete s svojim jokajočim dojenčkom. Stik z mamo, umirjena glasba in pozibavanje v naročju je dovolj.

‘Če otroka ne potolažimo, bo na koncu enkrat že nehal jokati, tudi, če se ne bo nihče odzval nanj. Vendar pa mora za to plačati ceno.’ Sunderland M., Znanost o vzgoji

ELEMENTI BONDINGA IN KOMUNIKACIJE,

ki so vključeni v vaje na vadbi, plesu za dojenčke in so ‘očem skriti’, a zelo pomembni za zdrav, vsestranski razvoj in prebuditev dojenčkovih potencialov. O joku sem že govorila, spodaj pa zapisujem še naslednje. V nadaljevanju lahko pričakujete kratek video posnetek vaje, ob njem pa zapis, kaj vse je v vaji vključeno…

– Kengurujčkanje. Je metoda nošenja oz. držanja dojenčka (golega oz. zgolj v plenički) na maminih (golih) prsih. Metoda, ki jo je najbolje izvajati že od samega rojstva, spodbuja navezanost, ob poslušanju srčnega utripa in vonjanju matere se dojenček pomiri, uravnava se telesna temperatura, stabilizira srčni utrip in dihanje… Posledično dojenček bolje spi in je vsesplošno bolje razpoložen. Metodo na vadbi mimogrede demonstriramo in preizkusimo.

– Očesni kontakt. Kako zelo močan element bondinga in komunikacije! V samem začetku je očesni kontakt zaradi nepopolnoma razvitega vida še otežen, vendar pri dojenčku z doslednim izvajanjem očesnega kontakta in odzivanjem na njegove namige, podpiramo razvoj vida in prednosti, ki jih očesni kontakt prinaša. Te prednosti pa so: razvoj socialnih in čustvenih veščin; razvoj neverbalne komunikacije, ki pomaga otroku, da se nauči prepoznavati in se odzivati ​​na socialne znake; izboljšuje tudi verbalno komunikacijo, tj. jezik; izboljšuje interakcijo med mamo in dojenčkom, ki je pomembna za učenje…

– Vokalizacija in petje. Že v približno šestem oz. sedmem mesecu nosečnosti se pri dojenčku razvije sluh in je zmožen slišati glasove in zvoke izven maternice. Dojenček bo ob rojstvu zmožen prepoznati mamin glas, prepoznal bo glasbo, ki jo je mamica poslušala v nosečnosti… Zato se nosečnice korajžno pogovarjajte s svojim dojenčkom, mu prepevajte in poslušajte glasbo, ki vas osrečuje in pomirja. Intonacija govora je pomembna, uporabljajte miren in topel glas. Za preizkus se pred dojenčkom z nekom pogovarjajte v tujem jeziku in opazujte njegovo reakcijo. Je dojenček začuden? Kaj opazuje? Kakšen je njegov izraz na obrazu?

– PRISOTNOST. Biti tukaj in zdaj za dojenčka, ob dojenčku, to je največ in najdragocenejše, kar mu lahko date. Sebe! Brez telefona v roki, brez nepotrebnih ‘vsemogočih’ igrač in pripomočkov.

SHHH

V želji, da bi se s svojim dojenčkom še bolje povezali in mu nudili zdrav in kvaliteten razvoj, vam tu podam še način povezovanja povzet po dr. S. Tortora. Delno na njeni metodi temelji tudi vadba in ples za dojenčke Baby Moves. Ta način povezovanja, ki dojenčka pomirja, ga uči zaupanja v starše, mu gradi samozavest in pogum za raziskovanje, mu nudi občutek varnost idr. v svojem bistvu vsebuje elemente komunikacije in bondinga, o katerih sem pisala zgoraj. Si jih pa na ta način lažje zapomnimo in ponotranjimo, saj ima elemente zapisane (v angleščini) v imenu SHHH:

– S – i See you. Vidim te, si opažen in zame pomemben. Najpomembnejši element tukaj je očesni kontak in odzivanje na dojenčkove namige.

– H – i Hear you. Slišim te in ti slišiš mene. Intonacija govora, petje, branje, odzivanje na dojenčkovo čeblanje s posnemanjem… Razvija se govor in raste zavedanje, da se staršu lahko zaupa, mu pove svoje občutke, mnenja.

– H – i Hold you. Držim te. Gre za fizične elemente. Dotik, masaža, kengorujčkanje, nošenje, zibanje, ples…

– H – i Hug you. OBJEM! Tako preprost, a tako pomemben! Z njim lahko nebesedno povemo dojenčku ogromno. Nudimo mu varnost, zavetje, ljubezen, skrb, umirjen kotiček…

Na vadbi je ta način vkomponiran v delavnico. Mamice spodbujamo k očesnemu kontaktu, petju in deklamiranju, vedno je v delavnico vključena masaža. S plesom se z dojenčkom zibajo, ga nosijo, držijo, objemajo, ljubkujejo. Mamice se tako naučijo pomiriti svojega dojenčka brez, da bi izgovorile vsem znani pomiritveni ššššš (SHHH). ????